Novice

Pet, 28.06.2013

Živa dvorišča Maribora – v sklopu  programa Festivala Lent je tudi letos »Mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica« organiziral bogati kulturni  program pod naslovom »Živa dvorišča«....

Pet, 29.03.2013

Društvo ob koncu šolskega leta za člane, ki obiskujejo tečaje nemškega jezika, organizira izlet.Vedno obiščemo kraje v Avstriji, da lahko naši člani tudi praktično preizkusijo, koliko nemškega...

fff

Veronika Haring

Osebni podatki: Veronika Haring, rojena 9. januarja 1948 pri Svetem Jakobu v Slovenskih goricah, Spodnja Štajerska, Slovenija, mati dveh hčera, od leta 2003 upokojena, slovenska državljanka

Iz članka, ki je bil objavljen v Naši ženi:

VERONIKA HARING, 
predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi

Naše korenine so za nekatere ljudi pomembne, za druge manj ali pa se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjajo. Včasih se zgodi, da človek išče svoje korenine vse življenje. Mnogo je življenjskih zgodb, ki govorijo o tem in včasih so prav pretresljive. Zavedanje od kod izviramo nam pomaga pri oblikovanju poti, po kateri stopamo. Včasih pa se ni bilo dobro poistoveti s svojimi koreninami, lahko je imelo celo negativni predznak. Prav šokantno je bilo, ko je učenko trgovske šole razrednik vprašal, kdo so njeni straši. »Ti si pa Nemka, imaš nemški priimek,« jo je stigmatiziral pred celim razredom. Plaha drobna deklica Veronika Haring, ki je prišla v Maribor iz Jakobskega dola, je skorajda zlezla pod klop od sramu. In do takrat ničesar ni vedela o svojih koreninah. Doma ni nihče govoril nemško (po vojni je bil nemški jezik v Sloveniji prepovedan!). Že res, da so imeli veliko sorodnikov onstran meje, a tega, da je njen oče po rodu Nemec, Veronika ni vedela. Ko so prihajali strici in tete na obisk iz Avstrije, so se pogovarjali slovensko. Od takrat naprej, ko je bila opozorjena na svoje korenine, je morala Veronika vedno več znati od ostalih učencev v razredu. A ni ji bilo težko in vsa leta je bila odličnjakinja.

Z nemščino kot tujim jezikom se je Veronika srečala šele na trgovski šoli. Po končani šoli, ki je vključevalo vajeništvo pri podjetju Zarja, zanjo ni bilo službe. Prijavila se je na Zavod za zaposlovanje, kjer so ji  ponudili delo v Gradcu v Avstriji.Zaposlila se je kot prodajalka v trgovini z otroškimi igračami in vozički Koch in se naučila nemškega jezika. V dveh letih in pol, kolikor je bila tam zaposlena, je bilo mnogo njenih kupcev prav iz Maribora. Naključje je hotelo, da je bil med njenimi strankami tudi znani mariborski baletni plesalec Viktor Verdnik. Iz zdravstvenih razlogov je baletno kariero zamenjal za knjigarnarsko. Za inozemski oddelek Mladinske knjige je potreboval nekoga, ki dobro obvlada nemški jezik. In Veronika je bila kot zanalašč primerna za to delovno mesto. Tako se je zapisala knjigarni in knjigam in verjetno med intelektualci ni Mariborčana, ki ne bi kdaj pobrskal po policah s tujo literaturo in jo vprašal za kak nasvet. Ob delu se je izobraževala na srednji ekonomsko komercialni šoli, ki jo je uspešno končala. Kasneje je postala poslovodja knjigarne. Na tem delovnem mestu je bila vse do upokojitve. Delo s knjigami in ljubitelji knjig ji je bilo pisano na kožo. Udeleževala se je številnih knjižnih sejmov doma in v tujini, kar se je pozitivno odražalo na bogati ponudbi knjigarne. 

Sama pravi: »Bila sem knjigarka z dušo in telesom.«

Še v času njenega  službovanja je bilo v Mariboru ustanovljeno nemško društvo. Čutila je, da spada tja, da lahko kaj naredi za nemško manjšino. Ob razočaranju nad delovanjem društva, kjer ni našla svojih interesov, je s somišljeniki pred  petimi leti ustanovila novo društvo. Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi skrbi za negovanje in ohranjanje jezikovnih, etničnih, arhitekturnih in kulturnih značilnosti nemško govorečih prebivalcev Slovenije. Člani društva imajo svoje korenine med nemško govorečimi in njihovimi potomci ali pa so zgolj  simpatizerji društva. Društvo Mostovi je od letos poleti član Zveze kulturnih društev nemškogovoreče etnične skupnosti v Sloveniji skupaj s Kočevarji staroselci, s katerimi sodeluje že od vsega začetka. Pred tremi leti se je Veronika upokojila in od takrat dalje še več časa namenja društvu. Kot predsednica  deluje zelo aktivno in intenzivno, rezultati njenega dela so izjemi. V času odkar društvo deluje, je vzpostavila številne kontakte, kar je vplivalo na kvaliteto dela društva. Posebej ponosna je na vsakoletne uspele božične prireditve v mariborski  Kazinski dvorani, ki se jih udeležujejo najvišji predstavniki kulture, gospodarstva in politike iz Slovenije, Avstrije, Nemčije…

O tem, koliko časa in energije je namenila za društvo, da je dobilo svoje lastne prostore, ne govori. Povedala pa je, da brez donatorjev  Deželne vlade Koroške in Štajerske, Južne Tirolske in Zvezne republike Nemčije teh lepih in funkcionalno opremljenih prostorov ne bi bilo. Tako bodo ti prostori trenutno povsem zadoščali za potrebe društva – za tečaje nemščine (za otroke in odrasle), debatni klub, literarno sekcije… 
Zadovoljna je, da so bili člani društva  povabljeni k županu v Gradec, sama pa si šteje v veliko čast, da je bila na sprejemu pri zunanji ministrici Republike Avstrije dr. Beniti Ferrero – Waldner in predsedniku Republike Avstrije Heinzu Fischerju.

Veronika pa sicer ni nič drugačna od klasičnih upokojenk. Je mama dveh hčera – Petre in Martine.Že pet let je babica vnukinje Paule. In prav zanimivo je, da je Paula hčerka očeta Avstrijca in mame Slovenke. Usoda ali naključje? Spet se prepletajo korenine, tokrat bolj demokratično, svobodno, saj smo vendar v Evropski uniji. Kot dobra gospodinja Veronika rada kuha, peče pecivo, pripravlja ozimnico. Že od nekdaj rada potuje. Letos je bila v Provansi. Seveda je tudi s knjigami še zastrupljena, bere znanstveno fantastiko, potopisne in zgodovinske knjige. Prepričana je, da je življenje kratko in ga je potrebno čimbolj izkoristiti.

Njen moto je: Imej sebe rad in drugi te bodo imeli radi.

Ana-Marija Pušnik, avgust 2005

Slovenščina